Template design by cpa website and free forum hosting

Terapija: cilji, proces, odnos med terapevtom in klientom, terapevtske intervence

Kar razlikuje izkustveno družinsko terapijo od drugih družinskih terapij, je izkustveni pristop. Posameznik v terapevtskem procesu doživi novo izkušnjo in se tako nauči nove oblike vedenja. Vsako terapevtsko srečanje pomeni doživetje nove izkušnje "tukaj in sedaj". Ker je v psihoterapevtskem procesu vsa družina, lahko novo izkušnjo posameznik takoj preveri in preizkusi njen učinek ter tako dobi potrditev od ostalih članov družine. Nove dobre izkušnje pri ravnanju z osnovnima potrebama so nedvomno dober izid družinske terapije. Ker so se zgodile v ralnem in pomembnem socialnem kontekstu vsakdanjega življenja, kamor sodijo in s tistimi, ki jih družina najbolj potrebuje. Vzvod so »vaje« v kongruentni komunikaciji, ki je možna v tako imenovanem osebnem govoru.

Naša osnovna metoda se osredotoča prav na terapevtsko alianso - na osebni in delovni odnos. Ta predstavlja temelj terapije in predstavlja rdečo nit pri našem delu. Tak način vodenja terapije imenujemo osebno vodenje (personal leadership), ustvarimo pa ga z zavzeto neposredno komunikacija (engaged direct communication).

Zelo pomembna je osebnost terapevta. Terapevt je kljub temu, da je le priložnostni sopotnik družine, vključen vanjo takrat, ko je zdrava družinska aktivnost blokirana. Terapevt mora reagirati osebno. Vse, kar se dogaja med njim in klientom, izreče direktno, odprto in pri tem ne zanemari svojih lastnih potreb. Ta način samoodkrivanja vzpodbudi družinske člane k bolj pristni udeležbi pri terapiji in v družini. Tako humaniziran terapevt je lahko zgled vsem ostalim družinskim članom. Priznati lastne omejitve je za terapevta mnogokrat boleče, v odnosu do posameznika s težavami pa je to pošteno in hkrati terapevtsko. Terapevt je odgovoren za potek terapije, člani družine pa za svoje življenje v družini.

V izkustveni družinski terapiji je najpomembnejše orodje terapevta on sam. Najprej gre za njegovo spretnost, da pove o svojih mislih, izkušnjah in čustvih v interakciji z družino. Pri tem pokaže, kako uravnava potrebi po avtonomiji in povezanosti in tako s praktično in osebno intervenco hkrati oblikuje model sodelovanja v družinski terapiji za kliente. Osebno vodenje terapevta je usmerjeno v cilj, ki ga na splošni ravni lahko označimo kot iskanje ravnotežja med avtonomijo in povezanostjo, v terapevtskem procesu pa je formulirano zelo konkretno v vsakdanjem jeziku družine. Ko klient govori o problemih in izkušnjah, terapevt:

  • proučuje način klientove komunikacije in odgovorov,
  • proučuje svojo izkušnjo ob klientovi komunikaciji in odnosih, tudi do njega samega, prepriča se o svojih osebnih občutjih in potrebah v potekajoči interakciji,
  • aktivno oblikuje terapevtski odnos s sporočanjem svoje osebne izkušnje klientu,
  • klient se odzove na terapevtov prispevek in
  • krog se ponovi.

Empatija za vodenje terapije ne zadostuje, terapevt potrebuje moč za srečanje in soočanje, ki jo črpa iz svoje potrebe po avtonomiji, skrbi zase, ki jo v terapiji vnaša z osebnim ravnanjem, ki izzove osebni odziv. Osebna udeleženost terapevta ni strategija, temveč razultat potrebe terapevta, da se izrazi, da pove kdo je in kaj želi in da pokaže ter preveri svojo povezanost z družino in skrb zanjo. Strokovno znanje se skriva v sposobnosti, da osebno izkušnjo naredi transparentno za družino in v tem, da skupaj z družino ugotovi, kaj družina potrebuje, katere so tiste potrebne izkušnje, ki manjkajo.

Terapevtski pogovor traja običajno 1-2 uri. Število srečanja je zelo odvisno os možnih dogovorov za sodelovanje. Eksplicitna težnja je, da bi bilo srečanj čim manj.

Uspešna terapija je možna samo v klimi, ki opogumlja osebno udeleženost, odpiranje vsakogar, vključno s terapevtom. Naloga terapevta je, da tako klimo ustvarja z neposrednim vabilom in vzorom. Njegovo ravnanje je terapevtsko v tem, da podeli s klienti svoje izkušnje o uspešnem ravnanju s problemi, z žalovanjem, s pogajanjem. Terapevt se tekom šolanja nauči umestiti spretnosti in znanja za terapijo v svoje življenje.

Tako delo nas tudi inspirira. Ne jemljemo ga le kot poklic, ampak kot način osebnostne rasti, kot obliko življenja ob delu. Terapevt ni instrument svoje metode, velja ravno nasprotno: Osrednjo vlogo ima terapevt, ki ima v rokah uporabno metodo.