Kratka predstavitev

Dr. Walter Kempler je ameriški psihiater, ki sodi v krog pionirjev družinske terapije, kamor se uvrščajo Virginija Satir, Murray Bowen, Salvador Minuchin, Carl A. Whitaker, Jay Haley, Allie C. in Ebb G. Kilpatrick, Mara Selvini Palazzoli...

Izšel je iz geštalt terapevtske šole Fritza Perlsa. Perls je pojem gestalta vnesel v klinično psihologijo in se ob druženju s Kurtom Goldsteinom oddaljil od psihoanalize in se približal eksistencialni psihologiji. V šestdesetih letih sta Perls in Kempler celo nekaj časa delala skupaj. Oba sta bila prepričana, da sta osebna anamneza in analiza nepotrebni. Moč terapevtskega procesa sta oba videla v neposrednem srečanju (face to face) v danem trenutku. Razšla pa sta se v pojmovanju osebne vloge oz. udeležbe terapevta v terapevtskem procesu.

Perls je vztrajal na modelu "vročega stola", ki terapevta postavlja ven iz danega srečanja. Terapevt se osredotoči na vpliv zgodnjih izkušenj na sedanje klientove navade, misli in vedenje. Perls je izhajal iz tega, da so te povezave vzrok za človekovo stisko. Spremembe se po njegovem dosežejo preko ozaveščanja tukaj in sedaj in preko novih izkušenj. Njegovi terapevtski postopki so dali klientom možnosti, da na dramatičen način integrirajo svoje pretekle izkušnje. Kempler pa je svoje delo označil kot "gestalt izkustveno", da bi s tem poudaril osebno interaktivno izkušnjo. Poudaril je, da sta vrednost in trajanje terapevtske obravnave odvisna od stopnje in udeležbe vsakega udeleženca v terapiji, vključno terapevta. To je osnovna predpostavka njegove Izkustvene družinske terapije. Element izkustva neposredno povezuje Kemplerjevo družinsko terapijo z Carlom Witakerjem in Virginijo Satir.

Druga pomembna razlika med njima pa je v pojmovanju psihopatologije. Kot vse ostale smeri v družinski terapiji vidi tudi individualna gestalt terapija v psihopatologiji le spremembe, ki se pojavijo in potem vztrajajo v določenem sistemu medosebnih odnosov in ne kot izolirane psihične procese. To pa ne pomeni, da intrapsihično dogajanje ni pomembno. Kar se dogaja intrapsihično, dobi svoj pravi pomen v odnosu z drugimi ljudmi, Kempler pravi: "Vojna poteka intrapsihično, bojno polje pa je interpersonalno". V družinski terapiji se ne obravnava posameznik sam zase ali v družini, ampak se zdravi procese, ki potekajo med družinskimi člani. Zato je pravi klient družina.

Osrednji pojmi družinskega sistema in odnosov so tesno povezani z dvema osnovnima potrebama človeka, da je zadovoljen s seboj in v odnosih z drugimi ljudmi in ki imata v teorijah osebnosti in terapijah veliko sinonimov. Prva osnovna potreba je potreba po avtonomiji oziroma skrbi zase. Ta zajema zadovoljitev lastnih potreb (samoizpolnitev), zagovarjanje lastnih interesov (samozaščita), osebnostni razvoj v skladu z lastnimi potenciali in željami (samospoznavanje in samouveljavitev), neodvisnost oz. svobodo v odgovornosti zase in zadovoljstvo s seboj in svojo aktivnostjo (integriteta). Druga je potreba po povezanosti oziroma skrb za druge in zajema željo biti dragocen drugemu, biti drugemu v pomoč, sodelovanje z drugimi, izpolnjevanje potreb drugih, zaščito drugega, biti ljubljen in cenjen. Glavno vprašanje je, kako obe potrebi zadovoljivo usklajevati. Vse življenje poskušamo uravnovesiti potrebi po avtonomiji in povezanosti. To je pogosto težko doseči, ker se tisto, kar bi radi dosegli, pogosto razlikuje od tega, kar pričakujemo od drugih ali zahtevamo od sebe. Če ne najdemo prave poti do uskladitve obeh potreb in če tako stanje traja dalj časa, razvijemo simptome. Simptomi vseh vrst so znak, da ne znamo ustrezno uskladiti potrebe po skrbi zase in potrebe po skrbi za druge.

Izkustvena družinska terapija sloni na znanju o delovanju družinskega sistema. Spremembe temeljijo na tem, da družinska stvarnost vsem udeleženim v terapevtskem sistemu postane bolj razvidna.